Pogodba o franšizingu je ena od t.i. neimenovanih pogodb, to je ena izmed tistih, katerih vsebina in oblika ni posebej urejena v pravu. (Obligacijski zakonik in prej ZOR). Pogodbene stranke relativno svobodno oblikujejo njeno vsebino. Vendar pa to ne pomeni, da imajo popolno svobodo pri oblikovanju njenih določb.

V skladu z nacionalno zakonodajo, načelo svobode pri sklepanju pogodb za obe strani, v pravnem razmerju daje strankam priložnost za sklenitev pogodbe po lastni presoji, če vsebina ali namen pogodbe nista v neskladju s prisilnimi predpisi, javnega reda ali morale. Na ta način, opisano načelo pogodbene svobode postavlja mejo oblikovanju pogodbe o franišizingu, kar v resnici ne predstavlja bistvene omejitve.

Zaradi vse večjega števila podjetij iz različnih sektorjev, ki so vključeni v sistem franšizinga in specifično aktivnost vsakega franšizorja, ni mogoče izdelati klišeja za franšizni sporazum, ki bi veljal za vse situacije v praksi. Vendar je očitno, da obstajajo določena posebna določila, ki so v vsakem primeru sestavni del pogodbe tega tipa. So okvir, okoli katerega se običajno gradijo nadaljnje vsebino franšiznih pogodb.

Pogodba o franšizingu se ponavadi začne s preambulo, v kateri se navajajo imena strank, njihove namere, ideje in vrednote, na katerih bodo izvedena sodelovanja med strankami. Nato se zaradi kakovostnejše sistemizacije in boljšega razumevanja vsebine pogodbe, praviloma opredelijo osnovni pojmi, ki bodo uporabljeni v pogodbi.

Nadaljnje določbe opisujejo različna poglavija v pogodbi. Lahko jih razdelimo v tri skupine: 1) določbe v zvezi s sklenitvijo pogodbe; 2) določbe, ki opisujejo pravice in obveznosti strank v času trajanja pravnega razmerja in 3) določbe, ki predvidevajo pogoje in načine prenehanja pogodbe. Da bi se pogodba o franšizingu dobro izdelala, bi bilo treba predvideti vnaprej vse korake, ki jih je treba opraviti za izvedbo in dokončanjem sodelovanja. Zelo je pomembno, da avtor franšizne pogodbe sledi smiselnemu vrstnemu redu v pisanju določb, tako da tvorijo logično enoto, ki omogoča bralcu, da bolje in lažje razume pogodbo.

V osnutku pogodbe morajo biti urejena naslednja vprašanja:

1. Pravila pristopanja v sistem franšizinga.
2. Trajanje pogodbe.
3. Področje dela (dejavnost) frabnšizija.
4. Pravice in obveznosti pogodbenih strank.
5. Zaščita blagovnih znamk.
6. Varstvo poslovnih skrivnosti.
7. Konkurenčne klavzule.
8. Usposabljanje.
9. Cena licence in nadomestilo za trženje.
10. Promocija in trženje.
11. Kontrolne pravice franšizorjev.
12. Prekinitev ali prenehanje pogodbe.

Ta vprašanja so opredeljene in etičnim kodeksom Evropske franšizne federacije.

Poleg tega franšizna pogodba lahko vsebuje dodatne določbe, na primer takšne, ki se nanašajo na pogodbene kazni za nespoštovanje pogodbe, ali na primer potrdilo varnosti franšize ali definiranje odnosa in obveznosti pogodbenih strank po zaključku sodelovanja.

V zadnjem poglavju se običajno navajajo določbe zakona o vsebinah, ki niso zajete v pogodbi, kot tudi način morebitnih sprememb pogodb.

Ta članek ni pravno mnenje ali pravno svetovanje. Za vse dodatne informacije se obrnite na PROFIT system.