Modeli širjenja franšiznih sistemov

Ni splošnega pravila pri sprejemanju te pomembne odločitve. Lahko pa si odgovorimo na nekaj vprašanj, ki nam pri odločitvi za način medanrodne širitve pomagajo.

Prva skupina vprašanj se nanaša na "zmogljivost" sistema za razširitev oziroma ali bo obstoječi poslovni model tudi na novih trgih dobro funkcioniral? Kakšna je moč blagovne znamke izven domačega trga in kolikšna naložba je potrebna za njeno uveljavitev? Kakšne so navade potrošnikov na ciljnih trgih in v kolikšni meri so podobne navadam domačih potrošnikov? Ali je naš koncept resnično edinstven in koliko podobnih sistemov že obstaja na novem trgu, itd.?

Drug pomemben sklop vprašanj se nanaša na zmožnost sistema, da vodi in usmerja mrežo tudi zunaj domačega trga. S tem mislimo o vzdrževanju kakovosti, ustrezni distribuciji oz. stalni in pravočasni oskrbi sistema z blagom, proizvodi ali storitvami. Kako vzpostaviti učinkovit nadzor, upoštevajoč zakonodajno, upravno, kulturno in nenazadnje jezikovno prilagoditev posameznim trgom?

Ravno tako moramo pravilno oceniti potencial trga, da si bomo lahko odgovorili na vprašanje koliko franšiznih enot je potrebnih za pokritost trga? Odgovori na taka in podobna vprašanja nam bodo olajšala izbiro ustreznega modela uspešnosti.

V praksi so najpogostejši naslednji modeli:

1. Neposredni franšizing
2. Master franšizing
3. Hčerinsko podjetje ali sestrska družba (ang: Subsidiary)
4. Skupna vlaganja
5. Regionalno predstavništvo

Vsi našteti modeli imajo več variacij. Franšizni sistemi pogosto izbirajo različne modele na različnih trgih.

1. Neposredni franšizing

Franšizor - tuji franšizij/franšizij z eno enoto.

Ali, kot se pogosto zgodi, razmerje franšizor – tuji franšizij, z izključno pravico, da franšizij lahko odpre več poslovnih enot. Zadnje je model, ki se pogosto srečuje v franšizingu modnih blagovnih znamk.

To je običajen model širjenja/prisotnosti tujih sistemov. Pogosto je podoben mehanizmu širjenja sistema na domačem trgu, in je ena od glavnih prednosti. Ta metoda širjenja franšizorju omogoča popoln nadzor nad franšizijem - ampak to zahteva, kot smo omenili, zmožnost, da se ta kontrola učinkovito doseže. Ta model za franšizorja ne zahteva prevelikih naložb, niti posebnega poznavanja ciljnega trga. Ta model je primeren za sisteme, ki želijo "omejeno širitev", oz. je primeren, če franšzior cilja na manjše število franšizijev.

2. Master franšizing

Razmerje Franšizor – Prejemnik master franšize – Prejemniki posamezne franšize.

Je eden od najljubših modelov: Razvoj sistema se prepušča prejemniku master franšize. Slabost je manjši nadzor nad sistemom in "delitev" s prejemnikom master franšize, ki morajo imeti znatne finančne koristi od takšne pogodbe. Po drugi strani, pa je enostavneje za franšizorja in običajna praksa, da se nadomestila za master franšizing zaračunajo takoj ob sklenitvi pogodbe. S tem se franšizorju hitreje povrne naložba v razvoj sistema.

3. Hčerinsko podjetje

Franšizor ustanovi lastno podjetje na ciljnem trgu. Potem to podjetje naprej ponuja enotne franšize enot posameznim prejemnikom.

Jasno je, da ima franšizor v tem modelu popoln nadzor nad razvojem sistema. Vendar pa ta pristop zahteva večje investicije: Ustanavljanje in financiranje hčerinskega podjetja, upravljanje, izbiro zaposlenih, marketing, itd. To je model, ki se uporablja, ko franšizor želi sodelovati z velikim številom posameznih prejemnikov na ciljnem trgu. To je še posebej pogost model za sisteme distribucije blaga za široko porabo (trgovina) na večjih trgih.

4. Joint venture

Franšizor – Joint venture – Prejemniki enotne franšize.

Franšizor ustanovi skupno podjetje s partnerjem na želenem trgu. Potem to podjetje dodeli franšizijem posamezne franšize. Model zahteva skrbno izbiro lokalnih partnerjev na ciljem trgu. Vendar sta sinergijska učinka ravno know-how franšiznega sistema in partnerjevo poznavanje lokalnega trga. Tudi to je model, ki omogoča nadzor nad naložbami: Glede na želeno raven naložb, pridobi domači oz. lokalni partner ustrezen delež v joint-venture družbi. Model je primeren tudi takrat, ko se želi razviti sistem z več prejemniki posameznih franšiz. Ali pa, ko se želi nastopiti na oddaljenih in različnih trgih, kjer bi bilo upravljanje odvisnih družb bistveno bolj zapleteno in dražje.

5. Regionalno predstavništvo

Franšizor imenuje regionalnega predstavnika, ki potem dela na širitvi franšizne mreže, vendar pogodbe s prejemniki sklepa samo franšizor, medtem ko posrednik dobi le nekatere funkcije razvoja in nadzora.

Značilno je, da tak zastopnik izbira nove prejemnike in nadzira obstoječe. Sodelovanje s prejemnikom se ureja z neposredno pogodbo. Ta model je zelo priročen: Naložbe v širitev so manjše, vendar pa je treba spodbujati zastopnika. Ta model pogosto ne daje hitrih rezultatov – dinamika je v veliki meri odvisna od zastopnika – primeren je za sisteme, ki planirajo postopno širitev s popolnim nadzorom nad samim sistemom.

PROFIT system