21.04.2014

Osnovna sredstva in 500 evrov

Osnovna sredstva so opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena sredstva. Prva so urejena s SRS 1, druga s SRS 2, oboja pa so povezana z zneskom 500 evrov, ki računovodjem marsikdaj predstavljajo preglavice, zato pojasnimo pomen tega zneska.

Za opredmetena osnovna sredstva standardi določajo, da so to tista sredstva, ki jih imamo v lasti, v finančnem najemu ali jih kako drugače obvladujemo in jih bomo po pričakovanju uporabljali v več kot enem obračunskem obdobju. Pri večini podjetij traja eno obračunsko obdobje 12 mesecev. Za 99,99 odstotka podjetij v Sloveniji to pomeni, da ob knjiženju nabavljene opreme in drugih sredstev pričakujejo (računovodska ocena), da jih bodo uporabljala več kot eno leto. Tudi neopredmetena sredstva so dolgoročna sredstva, in čeprav standardi (slovenski) izrecno ne omenjajo enega obračunskega obdobja, smiselno to velja tudi za neopredmetena sredstva. S tem pa rešimo že prvo zagato, ali kako sredstvo knjižiti med osnovna sredstva ali med tekoče stroške poslovanja. Tako na primer zabojev za shranjevanje soli, ki sicer služijo kot oprema, vendar zdržijo samo eno sezono (zimo), ne moremo pripoznati med opredmetenimi osnovnimi sredstvi (tudi v skupini drobni inventar kot vrsta opredmetenega osnovnega sredstva), temveč jih zaradi kratke pričakovane dobe koristnosti lahko knjižimo le med zaloge drobnega inventarja ali direktno med poslovne odhodke, kar pa je odvisno od usmeritve, zapisane v pravilniku o računovodstvu.

Med osnovnimi sredstvi torej teh zabojev kot tudi vse druge opreme ne moremo knjižiti zaradi pričakovane dobe uporabnosti, in to ne glede na vrednost te opreme. Podobno velja za neopredmetena sredstva. Tudi npr. licence knjižimo na neopredmetena sredstva, če jih bomo lahko uporabljali daljše časovno obdobje oziroma – prevedeno v jezik, ki ga bolje razumemo – vsaj eno leto. Tiste licence, ki so kupljene za krajše obdobje, pa knjižimo takoj med stroške poslovanja (npr. za protivirusne in druge računalniške programe, kjer je doba pravice omejena na eno leto ali manj), pri njih pride v poštev le še preveritev potrebe po časovnem razmejevanju stroška.

Zdaj pa še k 500 evrom. Tista neopredmetena sredstva (npr. licence), katerih posamezna vrednost ne presega 500 evrov, se lahko štejejo kot strošek v obdobju, v katerem se pojavijo. Standard dovoli tako obravnavo, ne zapoveduje. Če jo zgolj dovoli, pomeni, da jo moramo zapisati med lastne računovodske usmeritve v pravilnik o računovodstvu. Če imamo torej v pravilniku o računovodstvu zapisano, da nakupe neopredmetenih sredstev manjše vrednosti (pri tem izberemo znesek, ki ne sme presegati 500 evrov) izkazujemo med odhodki, bomo licenco, za katero smo plačali npr. 499 evrov, knjižili neposredno med stroške. Tisto podjetje, ki nima zapisane usmeritve, pa bo licenco, kupljeno za npr. 3 leta – četudi je njena vrednost zgolj 50 evrov – knjižilo med neopredmetena sredstva in jo nato amortiziralo.

Smiselno enako je z opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Tudi zanje velja, da tisto sredstvo, katerega posamezna nabavna vrednost ne presega 500 evrov, lahko obravnavamo kot material, torej po SRS 4. Spet je pomembna odločitev poslovodstva, ki naj bo trajna usmeritev, zapisana v pravilniku o računovodstvu. Če pravilnika nimamo, bo vsa manjša oprema, ki nam koristi več kot eno leto, knjižena med opredmetena osnovna sredstva. Če pa imamo usmeritev glede opreme (denimo za orodje, drobno pisarniško opremo v vrednosti do 500 evrov, kuhinjsko posodo v vrednosti do 300 evrov …), bomo tako opremo že ob nakupu začetno pripoznali kot material. Za opremo, ki jo obravnavamo kot material, nam računovodski standardi dajejo več možnosti: da jo izkažemo med stroški, takoj ko jo damo v uporabo (npr. luknjač), jo torej knjižimo neposredno med stroške ali da jo izkažemo med zalogami. Če jo izkazujemo med zalogami, imamo spet več možnosti glede prenašanja med stroške: takojšen prenos v stroške, ko je dana v uporabo, ali postopen prenos med stroške, vendar v obdobju, ki ni daljše od enega leta. Luknjač na naši pisalni mizi je torej lahko knjižen:

  • kot opredmeteno osnovno sredstvo, kadar imamo izbrano računovodsko usmeritev, da vso opremo, ne glede na vrednost, izkazujemo med osnovnimi sredstvi (kamor spada tudi drobni inventar),
  • med stroški materiala, kadar vso nabavljeno opremo dajemo takoj v uporabo in je ne zadržujemo v zalogi,
  • med zalogami drobnega inventarja, kadar jih skladiščimo in kasneje prenesemo v uporabo, pri tem pa stroške uporabe drobnega inventarja izkažemo bodisi takoj ob prenosu v uporabo bodisi postopoma, denimo mesečno, četrtletno, polletno, ob zaključku obdobja, vendar ne kasneje kot v enem letu od dneva, ko smo jo dali v uporabo.

Glede drobnega inventarja je treba spomniti še na dve pravili: drobni inventar lahko izkazujemo tudi skupinsko, kadar posamezna nabavna vrednost opreme ne presega 500 evrov, in enakovrstna sredstva obravnavamo enako. Slednje na primer pomeni, da vse pisarniške stole obravnavamo enako, ne glede na vrednost, torej ne moremo enega stola, katerega vrednost je 499 evrov, izkazati med stroški, drugega z vrednostjo 501 evro pa med opremo.

Kristinka Vukovič, Unikum

Osnovna sredstva in 500 evrov

Do sedaj ni komentarjev na članek. Naj bo tvoj prvi.

Forum 4 tem, 4 komentarji

želite več?

newsletter Franchising.si

If you see this, leave this form field blank