22.01.2015

Regulacija je tudi edukacija

Zakaj je potrebno v franšizing uvesti regulacijo in kakšne so predložene rešitve v Načrtu državljanskega zakonika Srbije nam pojasnjuje profesorica Tamara Milenković-Kerković.

Tamara Milenković je kot doktor pravnih ved z več kot 20 let raziskovalnega dela na področju franšizinga, dragocen sogovornik za vse tiste, ki želijo poslušati in se učiti o tem modelu poslovanja. Študenti Ekonomske fakultete u Nišu, kjer dela kot profesorica pri predmetu Gospodarsko pravo, to resnično dobro vedo. Bila je tudi med tistimi, ki so z velikim navdušenjem začeli delati na promociji franšizinga v Srbiji – je eden od ustanoviteljev Centra za frašizing pri Gospodarski zbornici Srbije in Srbskega združenja za razvoj franšizinga.

Tamara Milenković-Kerković Fot. PROFIT system

Preučevala sem primerjavo pravnih izkušenj iz evropskih, ameriških ter avstralske regulative, kjer je franšizing najbolj razvit. Vsi ti primeri kažejo, da brez regulative v franšizingu ne morete imeti poštenih razmerij. Enostavno je razmerje med večjim in manjšim, kakršno je tudi franšizno razmerje, lahko v vsakem trenutku pripelje do zlorabe.
Tamara Milenković-Kerković

Neposredno srečevanje s podjetniki in ljudmi, ki so želeli zvedeti več o franšizingu, je samo še potrdilo bojazen, da je eden od ključnih problemov na tem področju – pomanjkanje znanja o osnovnih elementih franšiznega koncepta. Kot pravi, je to sigurna pot do zlorabe in sporov, celo preden dajalec in prejemnik franšize sploh skleneta pogodbo. Izobraževanje in uvajanje regulative v franšizni odnos – sta dva ključna predpogoja za razvoj franšizinga in za tem trdno stoji.

Eden najnovejših rezultatov njenega dela in raziskovanja na področju regulacije je tudi predlog regulative Pogodbe o franšizingu, ki ga je Komisija za sestavo Državljanskega zakonika vlade Republike Srbije vključila v Načrt Državljanskega zakonika in je bil konec lanskega leta tudi dan v javno razpravo.

Že dolgo nazaj ste med prvimi v Srbiji govorili, da je regulacija v franšizingu nujno potrebna?

Že leta se zavzemam za regulacijo franšizinga. Lahko rečem, da od leta 1992, ko sem kot znanstvenik in raziskovalec "vstopila v franšizing". Že takrat sem videla kako pomembno je v franšiznem razmerju tisto, čemur rečemo "pred pogodbeno obveščanje". Za prvi osnutek Zakona o pred pogodbenem obveščanju, ki sem ga izdelala leta 2005 na poziv UNIDROIT-a, v tistem času ni bilo nikjer nobenega zanimanja. Danes menim, da je bila to celo sreča. Skozi raziskovanje kaj vse se je do zdaj dogajalo po svetu, sem dojela da lex specialis ni najboljša rešitev in da potrebujemo bolj celovit pristop – ne glede na to, da je videti, da še vedno ni prišel čas, da Srbija regulira franšizing. Nasprotno na osnovi tistega, kar sem do sedaj videla in občutila mislim, da je pravi trenutek – ravno zdaj. In to ne samo zaradi izobraževalnih razlogov, ker noben zakon nebi smel biti sprejet samo za izobraževalne namene ali preusmeritev pozornosti javnosti na določena vprašanja, temveč, da ponudi dobre rešitve. Od tod tudi novi osnutek načrta o Pogodbi o franšizingu, ki ga je komisija za sestavo Državljanskega zakonika objavila in pripravila za javno razpravo.

Kaj je bila izhodiščna točka za pisanje tega osnutka? Ali ste se zgledovali po zakonodaji nekaterih drugih držav?

Ta predlog zakonskih odredb, ki se nanašajo na franšizing, je neka vrsta hibridne regulative. Preučevala sem primerjavo pravnih izkušenj iz evropskih, ameriških ter avstralske regulative, kjer je franšizing najbolj razvit. Vsi ti primeri kažejo, da brez regulative v franšizingu ne morete imeti poštenih razmerij. Enostavno je razmerje med večjim in manjšim, kakršno je tudi franšizno razmerje, lahko v vsakem trenutku pripelje do zlorabe. Menim, da je velika sreča, da do zdaj nismo imeli zlorab, ker bi takšni primeri popolnoma degradirali franšizing, ki je, moramo priznati, pri nas še vedno v povojih. Tisto, kar je v osnovi tega predloga, oziroma je bistveno je, da predvideva neko blago obveznost pred pogodbenega obveščanja.

Kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da mora dajalec franšize 20 dni pred vstopom v pogodbeno razmerje dati nekaj osnovnih informacij o samem konceptu – kaj je njegov posel, iz česa je sestavljen, kakšni so finančni kazalci in seveda, da poda informacije o sebi in o pogodbi. Žal praksa kaže, da večina ljudi sploh ne prebere pogodbe, ker so le te zelo obsežne in s preveč podrobnimi elementi pogodbe. Po predlogu zakona bi imel dajalec franšize obvezo, da omogoči vpogled v bistvene elemente pogodbe, kjer bi bili v laičnem jeziku pojasnjeni osnovni elementi pogodbe, ki pa so bistveni za bodoče sodelovanje – na primer vstopno in redno nadomestilo, način za obnovo ali prekinitev pogodbe…

Dojela sem tudi, da je v predhodnem predlogu zakona za pogodbeni stranki veliko obremenitev predstavljalo tudi to, da je bila za sklepanje pogodbe obvezna tudi registracija le tega. Menim, da rešitev nikoli ni dobra, če dodatno obremenjuje pogodbeno razmerje. Res je, da tudi novi predlog predvideva registracijo pogodbe, a vnaša tudi bistveno razliko – pogodba namreč nebi bila nična, če se ne registrira, se pa nebi mogli sklicevati na njo na sodišču ali neko tretjo osebo.

Po drugi strani je pomen registracije pogodbe res posreden – pomembna je tudi iz praktičnih razlogov saj bi bili v tem primeru vsi franšizni sistemi registrirani. V tem trenutku ne obstaja enotna niti zanesljiva baza podatkov.

Kaj bi navedli kot najpomembnejše razloge za regulacijo pogodbe o franšizingu?

Osnovni cilj te regulative je predvsem zaščititi samo idejo franšizinga saj mora ustvariti "dober kontekst" oziroma pogoje za dober in pravičen odnos med pogodbenimi strankami. Dajalec franšize bo lahko zaščitil vso svojo intelektualno lastnino, tudi tisto, ki se jo težje pravno zaščiti, kot je na primer know-how. Mora pa zaščititi tudi uporabnika franšize, ekonomsko inferiornega partnerja, ki bo na ta način že pred sklepanjem pogodbe lahko izvedel vse o bistvenih lastnostih sistema, kot tudi kaj ga čaka po preteku pogodbenega obdobja, ali se bo pogodba obnovila ter ali bo imel dajalec pravico franšizo ponuditi drugem partnerju…

Vloga regulative je, poleg zaupanja gospodarstvenikov v franšizni koncept poslovanja in uvajanja pred pogodbene faze, omogočiti pogodbeno ravnotežje tudi s pomočjo norm, ki naj bi uredile in usmerjale pogodbeno prakso. Te norme se nanašajo predvsem na obvezne elemente, ki naj bi jih pogodba vsebovala, na vzajemne odnose vseh strani, odgovornost dajalca za obstoj, kakovost in zaščito prenesenih pravic, na prepoved pretirano restriktivnih klavzul, na trajanje pogodbe o franšizingu, kot tudi na mnoge druge pomembne odredbe brez katerih ni kakovostnih franšiznih odnosov in simbioze med njihovimi subjekti.

Ne nazadnje moje izkušnje kažejo, da bodoči dajalci franšize pogosto sploh ne vedo kaj je potrebno povedati uporabnikom – kar pomeni, da oni niti nimajo razdelanega koncepta. Če se uvede regulativa o pred pogodbenem obveščanju in obveznih elementih pogodbe, bo zakon praktično prisilil dajalca, da najprej razvije koncept in vse elemente, ki jih bo kasneje lahko ponudil, da naredi resen Operativni priročnik, ki uporabniku daje informacije tudi o tem kakšne možnosti zaslužka obstajajo v okviru franšizinga ali na kakšen način se lahko oglašuje in podobno.

Veliko držav zahteva, da mora imeti dajalec franšize eno pilotno poslovno enoto preden uradno vstopi v franšizing. Ta načrt zakona tega ne predvideva, ker menim, da bi bilo obremenjujoče, se pa v enem od zahtev posredno narekuje, da mora dajalec informirati uporabnika o preteklem poslovanju podjetja oziroma kako je podjetje poslovalo, preden se pristopi k sklenitvi pogodbe o franšizingu.

V nezanesljivem poslovnem okolju vedno obstaja nevarnost, da pogodbene strani želijo obiti pomembne norme pogodb. Ali se lahko to zgodi tudi v tem primeru – da se pogodba o franšizingu enostavno preimenuje v drugo vrsto pogodbe?

Seveda, to so nevarnosti s tem, da to niso obremenjujoče norme, ki bi se jim bilo potrebno izogniti. Bolj natančno, prednosti franšizinga so prevelike, da bi se jih kdo izogibal, četudi z drugačnim nazivom pogodbe. Poleg tega to niti ni pravni problem saj ni pomembno kakšen je naziv pogodbe, temveč tisto kaj piše v pogodbi! Če je to franšizing, se bo to videlo tudi iz forme oziroma vsebine same pogodbe. Če se vrnem na primer registracije, nikjer ni predvideno, da bo pogodba nična, če dajalec ne izpolni te obveznosti. Bo pa uporabnik v primeru zavajanja lahko dajalca še dve leti po sklenitvi tožil za odškodnino. Tisti, ki želi delati lege artis, bo več kot zadovoljen, da ima tako "zavarovanje" in resnično mislim, da je to pravilno vnašanje ravnotežja v razmerja, ki bo pomagalo tudi dajalcem in ne samo uporabnikom franšize. Menim, da nihče ne bo čutil potrebe po izogibanju takšni regulativi.

Regulacija je tudi edukacija

Do sedaj ni komentarjev na članek. Naj bo tvoj prvi.

Forum 4 tem, 4 komentarji

želite več?

newsletter Franchising.si

If you see this, leave this form field blank